VEDNO BO MOJ MLAJŠI BRAT

jure-betka-naslovka-1280x537.jpg
Iz istega gnezda. Če naju takole pogledaš, kot da sva z različnih planetov. Jp. Tudi tako se rodimo. On je Stroj Machine. Jaz pa uglajena frajtonarca. Oba gas do konca pa kar bo pa bo. Kri ni voda. Vendar bo on sto posto vedno močneje pritisnil na plin.

Sredi Ribnice sva se dobila zato, da skujeva načrt nastopa, eh, spektakla, skupine Stroj Machine na dogodku Od vzhoda do vzhoda in da z njim naredim intervju.

Tole drugo je težji del. Se vidi po blazno izvirno postavljenih vprašanjih…

…vendarle je moj brat. Mlajši. Jure. Otroštvo prihranim za konec. Starejši, ko smo, raje kopljemo po daljnih spominih. Ampak je težko brez subjektivne substance poslušati tudi o sedanjosti. Iz nujne distance me je zanimalo zadnjih 10 let njegovega življenja, ko so bili med nama kilometri teme.

»Si zajtrkoval?«

»Račja jajca. Še nikoli jih nisem jedel. Včeraj sem bil na eni kmetiji nad Laškim pa sem gospo prosil, če mi jih da. Deset sem jih dobil. A veš da so večja od kurjih? Niso šla v škatlo,« si Mesec in Luna izmenjujeva podrobnosti jutranjega obroka, ker nisva prepričana, da bi ob 11h dopoldne že kaj prigriznila. Zato naročiva samo pivo. Laško pivo.

»Kje bova začela?«

»Ne vem, kaj naj ti sploh povem!« Sem vam rekla. Ni enostavno.

»Si še vedno megaloman?«

»Ja. Ampak s srcem!« Juretova obsesija so spektakli. »Včasih si se moral fejst potrudit, da si naredil spektakel. Danes Helena Blagne stopi na oder pa je to presežek. Beta, dejstvo je, da je danes norost tista, ki pelje ljudi.« Projekt SLADARNA, ki ga je Jure izvedel v okviru Piva in cvetja v rodnem Laškem pred leti, na 42 metrih višine so zaigrali, pred 60 tisoč glavo množico in s toliko ozvočenja, kot so ga imeli Pink Floydi na koncertu v Benetkah – za znalce 80 KW, še vedno velja za spektakel izven kategorije. Ali pa koncert v kamnolomu, kamor Stroj Machine še najbolj paše, s 500 litrsko bencinsko animacijo. Norost! Tudi v Ribnico bodo pripeljali tono in pol opreme, ampak to je za njih mimogrede. Ogenj, sem prosila, naj pustijo doma. Ni obljubil. »Najbolj srečen sem, ko naložimo za cel avtopark opreme in se odpeljemo.«

»Za razliko od mene si velik lokal patriot…«

»Vedno bom. To je ta naboj v meni!« Da je Jure za Laško nepogrešljivi člen kulturnega in alternativnega dogajanja – na leto pripravi 45 dogodkov, je opazila tudi oblast in mu podelila Bronasti grb Občine Laško za nadpovprečne dosežke na področju kulture. Dobil ga je tudi za socialni čut… Za uspešno delo s šibkejšimi, ogroženimi… kar mu omogoča nadaljnje delo, tudi če se politična struktura zamenja: »Če si z novim županom kdaj ne bi bila naklonjena, bi ta grb potegnil iz žepa…«

»Otročji pa nisi več? Ko te takole gledam… Minilo je…«

»Vsi se staramo, Beta!« Jure v Laškem vodi ŠMOCL – študentski, mladinski in otročji center. To je njegov otrok, ki ga ne nosi več v sebi. Je pa čist not padu.

Oživel je razpadajočo kino dvorano, ki mu jo je mularija sama pomagala obnoviti.

Vsak dan v njej svoj prosti čas preživlja 60 otrok: »Saj veš, ne gredo vsi po pouku na klavir, kitaro in flavto. Center je za tiste, ki bi sicer pod mostom počeli neumnosti, ker se ne bi imeli kam dat. Namesto tega modelirajo, rišejo, se učijo robotike, igrajo košarko… Otroke zdaj najbolj zanima celuloidni trak. Temnica. Dobili so jo in razvijajo filme.« ŠMOCL je priložnost tudi za tisto mladino brez priložnosti. Ima velik potencial: »Pridejo z diplomo iz multimedije pa nimajo pojma, kaj naj z njo počnejo…« Zanimivo, na Akademiji za multimedije sem predavala tudi jaz…« Napišejo 60 prošenj za službo pa niti na eno ne dobijo odgovora. Damo jim orodje, delo in izkušnje. Pri nas nihče ne dočaka penzije. Tu so zato, da lahko kaj napišejo v svoj življenjepis.«

Kino Dom prej…

Kino Dom potem.

Vmes je tudi sam pljunil v roke.

»Bova še eno pivo?«

“Itak!”

»Po 25-ih letih si obudil otroško prireditev Pisani balon…A veš, da sem tudi jaz nastopala na njej njega dni…« (je preslišal)

»Mnogi se ne bodo spomnili, ampak to je bila največja otroška prireditev v Laškem ob koncu šolskega leta. Zdaj je spet.«

Jure, moker boš!

Naredimo nekaj za otroke? Ne! Naredimo vse!

»S televizijo se tudi ukvarjaš. Povej…«

»Ljudi zanima kaj se dogaja sto metrov od njihove hiše. Če objavimo Pahorja, imamo samo 200 ogledov,« pove. Ob gori projektov vodi še internetno lokalno TV Laško.

»Še kaj, mogoče, preden postanem čist zakompleksana?«

»Aja! Med večjimi projekti je open air festival Metaljot Razpaljot. Največji metal koncert na prostem. Upam, da ga bodo Laščani preživeli.« Zgodil se je ravno ta konec tedna. Vsi so še živi. »Utrujen sem. Ampak srečen! Sam svoj šef. Svoboden. Ko se nekaj spomnim, rad vidim, da takoj uresničim.«

Konec intervjuja.

Saj vem kaj čakate: Kaj pa vajino skupno otroštvo?

Nimava se s čim pohvalit. Prvih 10 let mi je šel močno na živce. Ponoči sem ga strašila s pošastmi iz omare. Podnevi lovila, da si je, medtem ko je bejžal, dvakrat zlomil ključnico. Stene svoje sobe je v celoti umetniško poslikal s tankim akrilnim tušem. Podobe? Še živijo… Potem sva šla vsak svojo pot. Življenje odnese in prinese. Nama tokrat skupno sodelovanje. Vesela sem!

Brat&Sestra

StrojMachine

To ni skupina. To je kolektiv, ki vztrajno raziskuje hrup. Poglablja se v hipnotične ritme, ki v nas dramijo prvinskost, zapisano v genih.

Svoj nastop, ki je vselej in povsod spektakel, gradijo z uporabo sodov, bobnov, odsluženih strojnih elementov – tudi del Nissana 1,6 je vkomponiran v konstrukcijo, vodovodnih ventilov, zračnih pištol, cerkvenih piščali, seskov za molžo krav, kladiv, kuhinjskih nap, lesenih palic, 100 litrskega kompresorja, cevi…

Betka Šuhel Mikolič

Betka Šuhel Mikolič


Zaupajte nam svoje mnenje

Your email address will not be published. Required fields are marked *