ŠMARNA GORA NI MOJA

smarna-gora-ni-moja-1280x961.jpg
Ha. Besede v naslovu so njene:) Čeprav Ana Nuša Češnovar noče slišati, da je šefica najbolj obiskanega slovenskega vrha, je točno to. Že desetletje. Tista Ana, ki je zrasla s Šmarno goro in je v teh vodah ostala tudi službeno. Tista Nuša, ki je realistična in iz strahu pred morebitnimi posledicami, že pred sprejetjem odločitve raje naredi korak nazaj. Mati trem fantom. Petrova žena. Zahtevna. Marljiva. Sočutna.

Ko je pred skoraj desetletjem prevzela vodenje Gostilne Ledinek na Šmarni gori, si je želela samo eno. Da bi zgodbo peljala naprej tako, kot sta jo mami Joži in oče Miha. Če bi ostala v svoji stroki (po poklicu je geografinja), se ji korak ne bi bistveno oddaljil. Njena druga smer je bila namreč gozdarstvo. »Spet bi bila na terenu v gozdu,« pove realistično. Brez kančka ironije.

 

Si ti izbrala usodo ali je usoda začopatila tebe?

Spomnim se pogovora na avtobusu, ko smo se peljali na faks, v smislu ‘Kaj bomo delali potem, ko bomo doštudirali?’ je vprašal kolega, bodoči geograf … Če ne bom ničesar našla, bom šla pa na Šmarno goro, se mi je že takrat zdelo čisto realno. Tako pač je.

 

Ko si bila majhna, ste živeli na Šmarni gori. Mobitelov ni bilo pa si očeta poklicala kar iz govorilnice, naj ti pride naproti … Si kot otrok rada hodila v hrib?

V hrib ne bi hodila. Plezala!
V hrib ne bi hodila. Plezala!

 

Oh, ne. Kje pa. Bilo je travmatično. Super je bilo, če je ata Miha peljal dol in gor. Sestra Špela je bila bolj športna. Njej ni bilo panika it zjutraj peš v šolo pa iz šole peš domov, zvečer pa še nazaj na kakšen trening. Takrat smo se vozili s traktorjem. Čisto do šole, kar je bilo super. Nazaj domov so me do pol poti pospremile kakšne prijateljice. Pa vedno smo si po poti poiskale še kakšen izziv. Jeseni je bilo treba nabirat gobe. Pozimi je bilo super, ker smo se sankali v dolino. Poleti so bile pa itak počitnice. Hudo mi je bilo edino to, da na gori nisem imela blizu svojih sošolcev.

 

Kaj pa ko ste se končno preselili v dolino?

Blazno nobel se mi je zdelo, da sem si za kosilo lahko skuhala Argo juho iz vrečke. Bilo je tako mestno. Na Šmarni je bila vedno domača goveja juha pa ričet in jota. Nič iz vrečke. Argo juha mi je dala občutek, da pripadam večini v mestu.

 

Večna želja okušati tisto, česar nimaš. Misliš, da je mesto še vedno nobel?

No, včasih je v ljubljanskem bloku gospa v pritličju skrbela za rože, gospod iz prvega nadstropja je skidal sneg, čiščenje stopnišča so si razdelili … Zdaj pa vidiš da so rože grde pa napišeš upravniku, da jih je potrebno urediti. Danes družbene odgovornosti ni. Tudi pri nas na Šmarni je ni. Če se karkoli na poti zgodi, na primer, podre stopnica, pridejo ljudje to sporočit. Samoiniciativno je nihče ne popravi. Vsak po svojih močeh bi lahko recimo vsaj pobral smeti. Šmarna je od vseh nas. Ni moja.

 

Moja fakulteta, sestrin doktorat iz etnologije in očetov občutek za varstvo kulturne dediščine, naredi zgodbo ravno prav všečno večini.

 

Projekt OD VZHODA DO VZHODA je nastal na Šmarni gori. Letos se na najdaljši dan v letu spet vrača domov.
Projekt OD VZHODA DO VZHODA je nastal na Šmarni gori. Letos se na najdaljši dan v letu spet vrača domov.

 

Bi lahko rekla, da je v tem tvojem, že 40-letnem obdobju tesne povezanosti s Šmarno goro prišlo do kakšnih mejnikov?

Vsako leto se zgodi premik v kakšno smer. Ves čas je prisotna vizija. Šmarna in vse stavbe na njej so zelo zaščitene s strani Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Če želiš spreminjati, dograjevati, popravljati potrebuješ soglasja, kredite … Že če samo posekamo par dreves, je to projekt. Lani je bil v gozdu gabrov ožig pa je bilo potrebno posekati par gabrov. Eden, tukaj v bližini, bi se slej ko prej zrušil. Težko mi je, ko grem mimo njega, ker praznina kar zeva. Takole bi rekla, morda moja fakulteta, sestrin doktorat iz etnologije in očetov občutek za varstvo kulturne dediščine, naredi zgodbo ravno prav všečno večini.

 

Kaj pa osebne prelomnice?

Več jih je. Prva je zagotovo, ko sem spoznala Petra, ki je v moje življenje prinesel mirnost in trdnost. Naslednja so otroci, ki mi dnevno postavljajo ogledalo. Zadnja, večja pa je zagotovo, ko sva se s Petrom odločila, da nadaljujeta delo staršev na Gori.

 

Družina Češnovar. Ena redkih fotografij, na kateri je vseh 5.
Družina Češnovar. Ena redkih fotografij, na kateri je vseh 5.

 

Čemu se težko odpoveš?

Jutranjemu ritualu z otroki. Nikoli nočem zdoma prej, kot gredo otroci.

 

Obstaja kakšna napaka, ki te je izučila?

Predvidevala sem, da me bodo moji trije otroci ubogali in da jim bom vse razložila. In ker jim bom tako fajn razložila, bodo vzorni otroci. Pravzaprav je bila največja napaka ta, da sem pričakovala, da bodo popolni. Ko sem sprejela njihove napake, so vsi po vrsti postali super sinovi.

 

Kako na svoje otroke prenašaš svoje poslanstvo?

Na nikogar ne pritiskam, ker tudi name niso, kar se mi zdi fer. Kamorkoli jih bo pot zanesla, jih bom podpirala. V duhu Šmarne gore jih vzgajam tako, da morajo pridet gor k maši. Morajo kdaj pa kdaj pomagat. V bistvu vedo, kam in kako teče naše življenje.

 

Bi kaj spremenila, če bi lahko čas zavrtela nazaj?

Včasih mi je v šali žal, da če me starši ne bi naučili delat, bi se lahko fino izmuznila. Tako se me da pa povsod ponucat. Ne samo na Šmarni. Ne samo doma. Tudi prostovoljno z veseljem pristopim.

 

Šmarnogorski oralci LEDINE(K) in Peter, ki je čisto Ledinekov, tako kot je njegova Nuša Češnovarjeva.
Šmarnogorski oralci LEDINE(K) in Peter, ki je čisto Ledinekov, tako kot je njegova Nuša Češnovarjeva.

Življenje nas vedno sili k spremembam in izboljšavam. V smeri dobrega in boljšega. Tudi nas same. Kako ti uspeva sebe spreminjati na bolje?

Vedno hodim peš na Goro, vmes razmišljam in premlevam, včasih poslovne reči, včasih o mojih težavah, včasih o težavah, ki jih imam z okolico. Velja, da spreminjam sebe na bolje tudi tako, da veliko berem? Ne zgolj strokovno literaturo, temveč predvsem leposlovje. Nazadnje me je zelo pretresla in postavila na realna tla Jančarjeva In ljubezen tudi. Ali pa stavek iz knjige Tomaža Humarja mlajšega, ki govori o tem, da smo zadeli terno, ker smo se rodili v Evropi. Malenkosti, ki nas naredijo boljše, če se jih zavedamo in živimo s tem prepričanjem, da ni treba imeti čisto vsega, da si srečen …

 

Imaš kakšno razvado?

Jutranjo kavo z Delom.

 

Če te ni na Šmarni gori, kam greš?

Rada grem v hribe in v gozd. Moji bi šli v mesto ali v kino, meni pa se v gnečo ne da. Rada se družim, ampak najraje v intimi domačega ali prijateljskega okolja.

Šmarnogorska ekipa pozna tudi proste dni. Ampak to niso nedelje in prazniki.
Betka Šuhel Mikolič

Betka Šuhel Mikolič


Zaupajte nam svoje mnenje

Your email address will not be published. Required fields are marked *