Avtor naslovne fotografije: Zvonko Mezga

IZ PRVE ROKE OD VZHODA DO VZHODA

Piše: Betka Šuhel Mikolič
iz-prve-roke-od-vzhoda-do-vzhoda-1280x537.jpg
Zgodba je stala. Kakorkoli so se prizadevanja mnogih obračala v nerazumevanje in nesprejemanje njenega bistva in obojestranske koristi, je bil narod na strani projekta.

»Ti ne veš, ampak Maribor je nepredvidljiv. Organiziraj ti raje demonstracije pa boš imela v petih minutah deset tisoč ljudi. Ali pa se pusti presenetiti. Mi ti bomo seveda pomagali,« so potrdili moje dvome v udeležbo na radiu City. Kje ste bili štiri mesece prej???

Zmatrana sem. Zato bodo stavki kratki. Zgodba verjetno dolga. Nepovezana. Ne vem še. Glava je prazna. Telo, začuda, spočito. Kaj naj vam povem, česar še ne veste? Mogoče to, da sem oder obrnila v napačno smer. Prav. Začenjam z dnevom pred tistim jutrom, ki sem se ga bala dva meseca od štirih. Od jutra, ko sem prvič stala na Pohorju in srečala samo dva človeka. Ampak to že veste.

TOREK

Ponoči sem bila spet kot čuk. Ne samo zato, ker nisem znala ugasniti vseh luči v sobi Hotela Habakuk. Sleherni dan zadnjih dveh mesecev sem zaspala z rokovnikom v naročju. Verjetno sem mislila, da se bodo kljukice ‘narejeno’ zjutraj čudežno pojavile.

Belvi se je kopal v jutranjem soncu. Gregor med hojo ni šparal z energijo. Primorec z dolenjskimi koreninami beli kruhek služi v Termah Maribor. Zaradi turizma so tu. V projektu Od vzhoda do vzhoda niso videli samo priložnosti za pripravo kruha z zaseko, šmorna in pohorskega lonca za jutranje pohodnike, ampak jim je mar, da se Pohorje v poletnem času zgodi tudi v njihovi blagajni. Držim pesti. Pridem na počitnice. Samo luči me naučite ugasniti, lepo prosim.

Naslednji sestanek opravim z Borutom Cvetkom.

Mediaspeed me je spremljal že lani. Letos sva se spomnila lanskoletnih napak. Ena kamera premalo. Scenarij nedodelan. Sledi izgovor o kovačevi kobili, zato je konkreten: »Kako boš pa zapeljala zgodbo z objemi?«

»Nimam pojma. Verjetno tako, da bom vsakega, ki bo prišel, objela… Kako si pa ti mislil?« »Mislil sem, če bi objela Alfija, ko pride na oder…« »Odlično! Bom! Na tri, štiri, zdaj pa povabim še pohodnike! Super!«

Za naslednji sestanek me že čaka Miloš. Sveti Miloš. Znanec s FB, ki sem mu popolnoma zaupala pripravo poti za 24 urni vzpon. Enega od dveh bistvenih delov projekta. Eno od tisočerih obveznosti, o katerih mi ni bilo potrebno razmišljati. Vse, kar sva se zmenila, je držalo.

Izmenjala sva torbi, kot dva mafijca. Jaz njemu majčke in zapestnice za najbolj vztrajne pohodnike. On meni torbo s svojimi potrebščinami. On meni: »Vse bo vredi!« Jaz njemu: »Čekiraj vreme in me obveščaj!« Roka. Objem.

Čas za delovno kosilo. Pica s Katjo Grabrovec. Novelus. Moja podaljšana roka za pridobivanje sponzorskih sredstev in operativno izvedbo v Mariboru. Najini sestanki vedno potekajo tako, da je ona mirna in nasmejana, jaz pa živčna in na obratih.

Izmenjala sva torbi, kot dva mafijca. Jaz njemu majčke in zapestnice za najbolj vztrajne pohodnike. On meni torbo s svojimi potrebščinami. On meni: »Vse bo vredi!« Jaz njemu: »Čekiraj vreme in me obveščaj!« Roka. Objem.

Čas za delovno kosilo. Pica s Katjo Grabrovec. Novelus. Moja podaljšana roka za pridobivanje sponzorskih sredstev in operativno izvedbo v Mariboru. Najini sestanki vedno potekajo tako, da je ona mirna in nasmejana, jaz pa živčna in na obratih.

Verjetno je to zato, ker ona obvlada lokalno sceno, jaz pa nikomur ne zaupam. Tako se lažje podvajava. Njeno poročilo je vedno podčrtano s superlativi. Pri meni ves čas gori rdeča luč. »Na, spij tale sveži sok. MOL ti ga pošilja. Rabiš še kaj multivitaminov od Lekarn Maribor? Pica se ti bo ohladila. Nisi lačna?« »Nehaj me futrat. Raje povej, kaj moramo narediti za Energijo Plus? Kaj je zdaj s tem Marpromom? Bodo res zagnali vzpenjačo? Kdo bo spodaj, kdo zgoraj? Imaš DJ-ja? Kaj suče? Da ne bo tehno slučajno. Kako je pa kaj župan? Kje bodo majčke, zapestnice za pohodnike? Kdaj postavljajo ozvočenje? Kako bo promocijo Pohorja zapeljal Zavod za turizem Maribor? Je dogodek prijavljen?« Ko reče ne skrbi, me začne zares skrbeti.

Ob petih popoldne spakiram kovčke iz sobe, v kateri luči še vedno gorijo in se preselim na Pohorje v Belvi. Alfiju sem obljubila en sprehod. Pred tem je treba postaviti oder. No, tu sem pa res konkretno brcnila v temo. Bolj, ko sem Frenku in Roku, krasnima fantoma, ki mi ju je poslal Dega iz Celja dopovedovala, da mora Orkester slovenske policije z Afijem imeti dovolj prostora, bolj sta želela vedeti, v katero smer bo oder sploh obrnjen. Ona dva mi lahko naredita kar želim, samo smer, gospa, smer. Kaj je zadaj, spredaj, levo, desno? Kam? Povejte!

Uro in pol, preden sta ga šest ur postavljala narobe, po mojih navodilih, smo se pregovarjali.

Zamisel: Ljudje prihajajo od spodaj, zgoraj pred sabo ugledajo oder, pred njim ustavijo korak in vzhičeno spremljajo nastop. Na njihovi desni jih pozdravi sonce. Padejo v nezavest od silnega zadovoljstva. Če bo gneča, se lahko pomaknejo tudi levo. Aha! Super! Alfi mi šestnajstkrat skuša dopovedati, da se motim. Da je on na tem Pohorju nastopal že vsaj tisočkrat in da ve o čem govori. Tako kot sem si zamislila, ne bo. Ja, pa bo. Moja slika v glavi je bila jasna. Na njej hočem imeti vse! Ljudi, orkester, Alfija, sončni vzhod, pokrovitelje, prijatelje, družino in psa. Alfi iz obupa v nemščini reče: »Pustimo se presenetiti!«

Proti večeru se pripelje moja banda. Zaživim!!! Familija. Prijatelji. Novinarji. Sedemo za isto mizo. Pijemo tonic. Nihče ne upa naročiti kozarca vina, ker me poznajo, da bi ga spila tudi jaz. Pa ne enega. Ne smem. Ok. Tonic, tonic, tonic, tonic. Brezalkoholno pivo. Tonic. Iskren smeh mi da neverjetno energijo. Malo pred polnočjo me naženejo spat: »Samo dve uri imaš na voljo. Pojdi!«

SREDA

Ob pol treh rahlo potrkam na Uroševa vrata. Odpre jih tako, da se ustrašim! »Psssst! Hotel spi! Si ready?« Psi že lajajo. No, Mini laja, ker sem ji odpeljala Willyja. Oprosti, draga punčka, kmalu ga dobiš nazaj.

Poberemo se kot vlomilci. Na prizorišču pridne mravljice pripravljajo prizorišče. Katja in Vid pihata balone. Spet se razburim: »Na Šmarni so jih začeli napihovati ob enih. Vidva jih imata dvesto. Do sedmih ne bosta gotova.”

Dejan Nipič postavlja zvočnike: »Čuj, saj v tem hotelu ta hip ni nikogar, a ne? Tonska bo močna. Do mesta se bo čulo.« Spet se zasekiram. Kolikor vem, je poln. »Daj. Idi že!!!« me dobronamerno naženejo, ker sem imela še par idej.

Kako se je bliskalo!!! Nad mestom same strele. Na par sekund. Močne, kot eksplozije.

»Uroš!!! A ti to vidiš? Scalo bo! Jebenti. Dež bo. Sem vedela!!! Kdo me je nategnil z vremensko napovedjo, da ga grem kar ubit.« »Jst nč ne vidim. Umiri se. To je daleč.« »Kaj je daleč? A si slep?!!! Jst bom kar umrla!!! Ne grem se več. Pelji me nazaj. Ustavi. Odloži me. Na jok mi gre!!! Hočem it domov!« »A se lahko umiriš, lepo prosim? Še dol nisva prišla.« »Kot da dol ne bo scalo ali kaj? Tako nas bo pralo, da bo kar teklo od nas. Kaj od nas! Z mene pa s tebe. Več norcev ne bo.« Jočem.

V dolini strnjena kolona. »Ti, kam se pa ti peljejo? V isto smer kot midva. Zamudila bova. Jih lahko prehitiš?« »V Habakuk se grejo ‘spočit’, preden se odpeljejo domov, po moje.« A kar vsi? Matr, Habakuk nima toliko sob.« »Betka!!! Na Pohorje grejo.« »Ne verjamem!«

Vsa parkirišča so polna. Vsa!!! O moj Bog. Gneča takšna, da res zamudiva minutko. Zdaj gre zares. Objemi me sprostijo. Zagledam Miloša in Tanjo. Mojco in Dušana. Urško, Zdravkota in Boruta. Skoraj celo mojo ekipo. In, ah saj ne morem verjet, ljudi!!! Ljudje so prišli!!!

Takoj jih obvestim, da bo dež, če morda še niso opazili. O, ja. Pripeljali so se iz Celja, kjer lije kot iz škafa. Potolažijo me, da je šlo mimo. S Koroške in Ptuja, iz Mengša, Kranja, Ljubljane, Velenja… Prišli sta tudi dve moji Šmarnogorki. To moram poudariti. Dve! Seveda, dragi Mariborčani, zdaj ni več poti nazaj.

5.00

Do vrha Maribora se vije nepretrgana kolona naglavnih lučk. Razsvetljeno mesto dobro konkurira. Večkrat zaustavim korak, da užijem sleherni prizor. Ljudje so dobre volje. To mi največ pomeni. Korak je lahek. Prehiter. Veliko jih poznam v tej koloni. A sem res že tako dolgo na tem svetu?

Do vrha priklepetam z Boštjanom Vilčnikom. Ni samo FB frend, ki ga občudujem. Je tudi del ekipe Pressclippinga, ki jo jemljem kot del projekta. To je ta moja nečimrna lastnost. Od vsakega pričakujem kemijo. Na spoštovana gospa Betka Šuhel Mikolič slabo reagiram.

Energija je tista, ki rodi presežke.

Konkretno to pomeni, da bi globoko zamerila, če moji poslovni partnerji, sodelavci, tudi akterji, ki se znajdejo v projektu samo bežno… ne bi sopihali z nami v hrib.

Prisopihata tudi Drnač in Požar. Denis Živčec. Bor Greiner. Matjaž z radia Ptuj. Alenka Teran Košir s Siola, Marko Pigac, moja Tina, Miha, Monika, Štefan… Vsi, ki sem jih osebno okužila z vzhodi sonca. Ponosna!

Pripravljena na objeme s Chanel Chance v kombinaciji s svežim znojem nisem pripravljena na fotografiranje. Z vsakim posebej. O moj Bog. Tole bo trajalo. Požar mi navrže: »Pa ti si zvezda!« Zablokiram. Šele dva dneva pozneje razčistiva: »Jaz nisem zvezda. Ker se fejst zavedam svojih kvalitet in še bolj pomanjkljivosti. Saj veš, zvezde so se rodile brez pomanjkljivosti!« Gre skozi.

6.30

Skozi gre tudi pohod do Areha. S 60-imi udeleženci. Ne gre skozi par junakov z napihnjenim egom, ki površno berejo moje zapiske na FB, v katerih striktno poudarjam, da pohodništvo v okviru projekta Od vzhoda do vzhoda ni tekmovanje in še manj dokazovanje. Je druženje! Fantje in dekle, napačen projekt ste izbrali za lastno promocijo. Veste, ljudje skužijo. Niso neumni. Dojeli so njegovo poslanstvo. Ne da bi brali zapiske.

Skozi gre hokejist Jan Muršak. Izjemen fant, ki si v tujini kruh služi že od 16. leta. Pridruži se nam na pohodu z otroki Športnega društva Pohorje. Mu je treba? Ni! Skozi gredo Mariborski tekači. Po pravem Pohorju nas je v tej zgodbi vodil eden in edini Nino Fijačko. Kako zelo sem hvaležna za to poznanstvo se sploh ne da povedati.

Dolgovezim? Ok. Neham zdaj, zdaj. Skozi gre dan, noč, novo jutro. Na koncu nas ostane 13. Miloš, Mojca, Uroš, Dušan, Marko, Borut, Tanja, Urška, Bilka, Branko, Zdravko, Janez in moja malenkost.

Suunto Spartan Ultra je zdržala 24 ur. Naštela je 73 km in 4.400 višincev v 24 urah in treh sekundah.

Eno rundo navzdol smo punce prešpricale. Peljale smo se z gondolo. Joj, kako je pasalo.

Vmes smo veliko počivali, od 45 minut do 2 uri, kar pomeni, da smo se šli res pohod, druženje, pripovedovanje zgodb… Spali nismo!

Se vidimo drugo leto v Ribnici. Hrovači. Na Sv. Ani. Do takrat pa vam želim uspešno sopihanje skozi vsak dan. Vsaj eno urco. Pomaga. Premaga.

Betka Šuhel Mikolič

Betka Šuhel Mikolič


Zaupajte nam svoje mnenje

Your email address will not be published. Required fields are marked *