ČLOVEK KOT GRAD

clovek-kot-grad-1280x537.jpg

V knjigi Ljubezen in prebujanje John Welwood ponazori svet v nas z gradom.  Predstavljajte si, da ste mogočen grad z dolgimi hodniki in tisočerimi sobami. Vsaka soba gradu je popolna in skriva posebno darilo. Vsaka predstavlja neko vašo značilnost in je sestavni del popolnega gradu.

Ko ste še otrok, brez sramu ali obsojanja, odkrivate vsako ped svojega gradu. Neustrašno preiskujete vsako sobo, da bi našli dragulje in skrivnost, ki jo skriva. Ljubeče sprejmete vsak prostor ne glede na to, ali je sobica, spalnica, kopalnica ali klet. Ko ste bili otrok, je bila vsaka soba za vas enkratna. Vaš grad je bil poln svetlobe, ljubezni in čudes.

 

Nato vam je nekega dne nekdo, ki je prišel v vaš grad, rekel, da je ena izmed vaših sob nepopolna in da prav gotovo ne sodi k takšnemu gradu. Predlagal vam je, da bi to sobo zaprli in vrata vanjo zaklenili – tako bi ohranili grad popoln. Ker ste si želeli ljubezni in sprejetosti, ste to sobo res hitro zaklenili. Sčasoma je prihajalo v vaš grad zmeraj več ljudi. Vsak od njih je imel o sobah svoje mnenje, povedal je, katere mu ugajajo in katere ne. In počasi ste zapirali sobo za sobo.

 

Vsak obiskovalec je govoril o vašem mogočnem gradu drugače – govoril je o tem, kakšen naj bi bil, in veliko lažje je bilo prisluhniti obiskovalcem kakor notranjemu glasu: edinemu, ki je ljubil vaš celoten grad. S tem ko ste pozaprli sobe, ste se začeli počutiti varne. Kmalu ste zaživeli le še v nekaj sobicah. Naučili ste se, kako se je mogoče zapreti pred življenjem in počutite se udobno, ko to počnete. Številni ste pozaprli toliko sob, da ste celo pozabili, da ste nekoč imeli grad. Začenjate verjeti, da ste le majhna hiša, potrebna obnove. Minili so časi, ko se vam je zdel vaš grad neskončen in vaša prihodnost vznemirljiva in svetla. Za sobe ne skrbite več z enako ljubeznijo in občudovanjem. Najraje bi videli, da bi sobe, na katere ste bili nekoč ponosni, izginile. Skušate se domisliti, kako bi se jih znebili, toda sestavni del vašega gradu so. Odkar ste zaklenili vrata sob, ki jih niste marali, minevajo dnevi, in nekega dne se na sobe niti ne spomnite več. Vaše čudovite sobe so zaprte, vzeta jim je svetloba in odrinjene so v temo.

 

Zdaj pa si predstavljajte svoj grad kot kraj, kjer prebiva vse, kar ste, dobro in slabo, in da je vsak aspekt, ki obstaja na planetu, tudi v vas. Ena vaša soba je ljubezen, druga pogum, tretja eleganca, četrta ljubkost. Sob je neskončno veliko. Ustvarjalnost, poštenost, celostnost, zdravje, samozavest, senzitivnost, moč, plahost, sovraštvo, lakomnost, jeza, zavist, lenoba, aroganca, bolezen in zlo, vse to so sobe vašega gradu. Vsaka je bistveni del zgradbe in vsaka ima nekje v vašem gradu svoje nasprotje. Na srečo se ne morete nikoli povsem sprijazniti s tem, da ste manj, kot ste sposobni biti. Vaše nezadovoljstvo s samim seboj vas spodbuja k iskanju izgubljenih sob vašega gradu. Ključ k svoji enkratnosti lahko najdete samo tako, da odklenete vse sobe vašega gradu.

 

Srečanje s svojo senco

 

V sebi nosimo tako lastnosti, ki jih imamo radi in jih cenimo, kakor tudi lastnosti, ki jih ne maramo, se jih sramujemo ali si jih očitamo. Zaklenjene sobe našega gradu predstavljajo skrito plat naše osebnosti. Ta del naše osebnosti C. G. Jung imenuje senca. To je tisti del nas, ki ga ne sprejemamo, ki ga skušamo prikriti, ki ga zanikamo, tisti del nas, za katerega ne želimo, da obstaja. Gre za lastnosti, za katere mislimo, da niso sprejemljive za družino, prijatelje, partnerja, družbo in tudi ne za nas same. Iz tega dela naše osebnosti prihajajo sporočila, kot so: z menoj je nekaj narobe, nisem tak, kot bi moral biti, ne zaslužim si, nisem vreden in podobno.

 

Koliko smo pripravljeni pogledati v svojo senco, je odvisno od tega, koliko smo pogumni, da sebe pogledamo takšne, kakršni smo, brez samoprevare in iluzij. Pri tem imamo svobodno voljo. Zakaj pa je dobro pogledati lastnosti, ki jih pri sebi sicer ne maramo? Te lastnosti so glavni vir konfliktov v medsebojnih odnosih, v njih so skrite naše moči in v njih je ujeta naša življenjska energija. Lastnosti, ki jih pri sebi ne sprejemamo, običajno projiciramo navzven: v družinske člane, prijatelje, sodelavce, neznance. V drugih lahko vidimo tisti del sebe, ki ga ne sprejemamo in ga obsojamo. Kaj s tem storimo? Svoj notranji konflikt (jaz – moja lastnost) prenesemo v odnos (jaz  – ti, ki ti pripišem svojo lastnost). Namesto da bi konflikt reševali v sebi, ga pozunanjimo.

 

Lastnosti, na katere nismo preveč ponosni ali jim lahko celo rečemo slabe lastnosti ter značajske hibe, so znotraj naše osebnosti zaradi najrazličnejših razlogov. Večini njih pa je skupno, da imamo ali smo kdaj imeli od njih neko korist. Kot otroci smo bili šibki, odvisni od svojih staršev fizično, čustveno in miselno. Prisiljeni smo bili k prilagajanju. Gradili smo svojo osebnost in zapirali sobe svojega gradu, da bi bili sprejemljivi za okolje.

 

Te naše nepriljubljene lastnosti se običajno v življenju pokažejo takrat, ko doživimo določene pritiske ali omejitve. Lastnosti se tako lahko pojavijo v funkciji obrambe ali napada. Z osebnim in duhovnim razvojem nam negativne lastnosti postopno povzročajo vse več problemov, bolj kot njihova korist pa prihaja v ospredje njihova negativnost. Seveda je to negativnost za nas. Spoznavamo, da škodijo nam samim in onemogočajo rast, na primer vzvišenost, kriticizem, cinizem, nergaštvo, prelaganje odgovornosti na druge, zavist, ljubosumje, jeza, pohlep, tekmovalnost, lenoba, egoizem, samovolja, ponos, pridigarstvo, postavljanje nad druge …

 

Vsaka negativna lastnost ima tudi svoje nasprotje in poglabljanje zavedanja o sebi pomeni, da vse bolj narašča pritisk v nas, da se vsaka lastnost preobrazi, transformira, požlahtni v svoje nasprotje. Primeri:

  • jeza v pogum, odločenost,
  • zamera v globlje razumevanje, odpuščanje,
  • zavist v spodbudo za izražanje lastnih potencialov,
  • strah v previdnost, motiviranost, skrb, pogum,
  • pohlep v zadovoljstvo s tem, kar imamo,
  • prevzetnost v skromnost,
  • poželenje v zvestobo,
  • kriticizem v strpnost in razumevanje,
  • lenoba v motiviranost,
  • hladnost v človekoljubje,
  • individualizem v sodelovanje,
  • uporništvo v težnjo po napredku,
  • agresivnost v iniciativnost,
  • trma v vztrajnost,
  • zaskrbljenost v skrbnost,
  • preobčutljivost v pravo občutljivost za dogajanje v drugih (senzitivnost, empatija),
  • predrznost v resnični pogum,
  • naivnost v odprtost, modrost.

 

Kot odrasli imamo moč in odgovornost, da izrazimo sebe in svoje dobro ne glede na odziv okolja. Naša življenjska naloga je, da odpremo vse sobe svojega gradu ter zaživimo celi in uglašeni s svojim pravim jazom. Naj nas pri tem vodi misel: Razpnimo jadra proti sebi in pod tistim, česar ne maramo, lahko odkrijemo tisto, kar smo ves čas iskali.

 

Avtor: Boštjan Trtnik, Šola čustvene inteligence

Betka Šuhel Mikolič

Betka Šuhel Mikolič


Zaupajte nam svoje mnenje

Your email address will not be published. Required fields are marked *